Zipline Bovec sem prvič preizkusil po tem, ko me je kolegica skoraj dve leti nagovarjala, naj grem z njo. Iskreno, imel sem pomisleke. Višina ni ravno moje naravno okolje, pa tudi pustolovščine, kjer visiš nad kanjonom, se mi niso zdele ravno moj slog. A sem se pustil pregovoriti… in niti za trenutek mi ni žal.
Ko si oblečen v pas in ti razložijo pravila, si še miren. Ampak ko se prvič postaviš na tisto kovinsko ploščad visoko nad Sočo in pogledaš dol… srce se ti malo ustavi. Potem pa poženemo in tisti trenutek, ko se spustiš, pozabiš na vse. Pogled na dolino, veter v obrazu, adrenalin… vse je hkrati strašljivo in osupljivo lepo.
Zipline Bovec je zame postal eden tistih trenutkov, ko se premakneš čez lastne meje. Ne le zaradi razgleda ali hitrosti ampak zato, ker se spomniš, kako dober je občutek, ko si upaš.
Ko sem se po prvem spustu ustavil na naslednji postaji, sem bil hkrati brez sape in navdušen. Fantje, ki vodijo zipline Bovec, so res profesionalni, vseskozi dajejo občutek varnosti, hkrati pa znajo sprostiti vzdušje, da trema hitro izgine. Vsak naslednji spust je bil bolj sproščen, bolj uživaški. Na enem odseku sem celo poskusil iti z glavo naprej – neverjetna izkušnja!
Pogled na kanjon Učje iz ptičje perspektive je nekaj, česar ne pozabiš. Narava tam zgoraj je dih jemajoča. Modrozelena reka spodaj, zelene stene okoli, vse to opazuješ, medtem ko letiš z eno jeklenico na drugo.
Ko smo zaključili zadnji spust, sem imel občutek, kot da je minila minuta. A hkrati sem čutil, da sem doživel nekaj posebnega.
Od takrat naprej priporočam zipline Bovec vsakemu, ki me vpraša za nasvet, kaj početi v Posočju. Ni le adrenalinski izlet – je nekaj, kar te premakne, prečisti in napolni z novo energijo. In ja, grem še enkrat!