Ali ste vedeli za kaj so omega 3 maščobne kisline pomembne?

Ko slišimo besedo »maščoba« v prehrani se takoj ustrašimo in pomislimo na mastno hrano. Res je, vsak dan zaužijemo preveč maščob, ampak tistih, ki za nas niso koristne. Pomembno je ravnovesje, torej več dobrih maščob in manj slabih. Brez maščob, še posebej omega 3 naše telo nebi pravilno delovalo. Nekaterim ni znano, da omega 3 maščobne kisline telo ne more samo proizvajati, zato jim moremo vnesti s hrano. Izbira pravilne hrane je torej ključnega pomena. 

Na spletu sem zasledila, da omega 3 maščobne kisline:

  • Pripomorejo  boljšemu delovanju možganov
  • Pomagajo pri absorpciji v vodi netopnih vitaminov (A, D, E, K)
  • So nujne za napeto in lepo kožo

Super, sem si rekla! V hrano bom vključila več divje ulovljenih rib, lanena semena in oljčno olje, saj ta živila vsebujejo omega 3 maščobne kisline. Ker živim na obali imam dostop do svežih rib, pa tudi oljčnega olja, saj ga pridelujemo kar sami. Na hitro lahko pripravim okusno in zdravo kosilo. Toplejši dnevi se bližajo in kmalu bo naš vrt poln svežih dobrot. Poleti na njem rastejo solate, paradižniki, kumarice, jagode, maline in še številna zelenjava in sadje. 

Ideja za hitro kosilo – sardele na žaru, solata zabeljena z oljčnim oljem in limoninim sokom (limone nam tudi lepo uspevajo na terasi) in sladica, katera vključuje lanena semena in orehe. Tako si zagotovim, da zaužijem dovolj omega 3 maščobnih kislin, pa še okusno je. Za prste oblizat. 

Čeprav je najbolje pridobiti omega 3 maščobne kisline iz prehrane, včasih nimamo časa za kuhanje kosila ali večerje. Največkrat pojemo nekaj na hitro in nadaljujemo z delo ali opravki. V takem primeru lahko omega 3 uživamo v obliki prehranskih dodatkov. Na spletu sem zasledila številne proizvajalce, nekateri ponujajo tudi omega 3 izključno rastlinskega izvora.

Končno je prišel čas za cvetlična korita in moje rože

Obožujem rože, ravno zato mi zima ni všeč, ker je zunaj vse tako pusto. Rada imam vrt, na katerem je polno rož, nisem človek, ki bi moral imeti urejen vrt, na mojem vrtu raste vse pomešano, bolj, kot je barvno lepše mi je. Okoli hiše pa imam cvetlična korita, v katera vsako leto posadim nove sadike.

Tako srečna sem, ko pride pomlad in lahko začnem delati na vrtu, izbirati, katere rože bom sadila v cvetlična korita, to mi je najlepši čas. Moji doma vedo, kako rada ima rože, večkrat mi prinesejo kakšne nove sadike, ki so trajnice, te imam najraje, ker vem, da bo moj vrt vsako leto bolj poln in bolj barv. Na vrtu ima res polno barv, ker se rože kar množijo, za cvetlična korita pa je zgodba drugačna, tukaj si naredim plan. Vsako leto dam v cvetlična korita druge barve. Imam pa določeno tako, da je v enem cvetličnem koritu samo ena vrsta rože. Ja, vem, pravijo, da lahko pridejo razne kombinacije v koritih zelo lepo, tudi sama sem prepričana v to, a sem prepričana tudi v mojo izbiro, da so moja cvetlična korita v eni barvi.

Počasi bomo morala zamenjati korita, ker so že precej grda. Čez leto jih sicer rože malo prekrijejo, a vseeno se vidi, da so odslužila svoje. Naslednje leto bom kupila večja in višja. Tako bo okoli hiše še lepše.

Poleti, ko vse zacveti obvezno, naredim nekaj slik, ki jih potem vsako leto z veseljem pogledam. Lani sem imela res lepa cvetlična korita, izbrala sem trpežne sadike, ki so lepo rasle in nisem imela nobenega problema preko celega poletja.

Kako noro bo to poletje, še ne vem, vem pa, da bo barvno. Plani narejeni tako za vrt, kot za cvetlična korita, še čas si vzamem in okolica bo urejena.…

Zaščitne rokavice pozimi v hribih

Mene vedno zebe v roke, še, ko zunaj sploh ni tako mrzlo. In potem, ker me zebe, nimam prave prekrvavitve v rokah. To sem opazila že večkrat. Sedaj imam vedno v bundi zaščitne rokavice, ki jih nosim vedno, ko grem samo na sprehod, kaj šele, če sem zunaj več ur, takrat nujno rabim zaščitne rokavice, ker drugače se mi zanohta.

Enkrat sem šla v hribe brez rokavic, ker je bil prekrasni sočni dan. Še tople bunde nisi potreboval, res je bilo lepo hoditi ta dan, še boljše pa bi bilo, če bi jaz imela zraven zaščitne rokavice, ker me je pošteno nazeblo v roke. Ne spomnim se, da bi me kdaj tako močno nazeblo, kot me je takrat, jaz rok nisem in nisem mogla ogreti. Ker me je tako močno zeblo, sem se morala pred vrhom obrniti, ker nisem več vedela, kaj naj naredim. Sedaj so zaščitne rokavice vedno z menoj, skoraj po vseh toplejših jaknah jih imam, tako da slučajno ne pozabim.

Tudi sprehodi psa so zame naporni, ker me vedno zazebe v roke, vedno imam zaščitne rokavice, posebej na tisti roki z katero držim povodec. Še prej, ko nisem nosila zaščitne rokavice, ko sem šla na sprehod z psom brez njih, me je vedno zeblo v roke in sprehod ni bil tako sproščujoč, ko bi lahko bil. Enostavno na zaščitne rokavice nisem pomislila in pač pustila, da me je vedno zeblo v roke in prste. Domov sem po navadi prišla z čisto premraženimi in belimi prsti. Sedaj te napake ne ponovim več, tudi ko je lepo vreme in so temperature že višje in če piha vedno vzamem zaščitne rokavice, ker mi pridejo prav. Moji prsti so tako na toplem in jaz se počutim veliko boljše, kot pa če me v roke zebe.

 Imam občutek, če me zebe v roke, da me zebe povsod in potem se nimam fajn, zato pa so zaščitne rokavice vedno z menoj.…

Maskara ni tako enostaven nakup, kot pa mogoče mislite

Enkrat nazaj, sem si privoščila in si v kozmetični trgovini kupila čisto vse za make up obraza. Takrat sem zapravila kar precej denarja. Kar se ličil tiče, moram reči, da so predraga. Takrat se spominjam, da sem za nasvet prosila svetovalko, ki mi je res pomagala, maskara, ki mi jo je takrat priporočala, je bila res dobra in kakovostna. Ker pa je bila res draga, si je naslednjič nisem več privoščila, a točno sem vedela, katero sem imela, tega nisem nikoli pozabila, ker mi je naredila res lep pogled. Moje trepalnice so bile lepo oblikovane, razporejene, prav nič se niso med seboj limale in zelo podaljšane brez kakšnih grudic na trepalnicah, ja to je bila res maskara, ki je bila vredna svojega denarja.

Potem naprej sem vedno kupovala različne cenejše maskare, a takšne oblike mi ni naredila nobena maskara več. Prav jezna sem bila. Tako sem se odločila, da imam lahko vsa druga kozmetična ličila cenejša, le maskara bo dražja, ker je res dobra. Moram tudi povedati, da jo imam skoraj dva meseca, to pa tudi šteje. Vse te navadne maskare se uničijo po enem mesecu tako že, zato ima maskara mogoče čisto realno ceno.

Tako lepo se počutim, ko imam lepo namazane oči, jaz sem vedno dajala poudarek na oči, nekatere ženske dajo poudarek tudi na ustnice, a jaz ne, meni so oči prve, ustnice si pogosto niti ne namažem. Sedaj vem, da je to maskara, ki naredi moje oči lepe in ne bom več kupovala druge. Raje imam doma eno dobro, kot pa tri slabe. Kajti prav to se je dogajalo, ker mi maskara ni bila dobra, sem šla o drugo. Zakaj bi to počela, če pa točno vem, katera maskara je dobra. V moji kozmetični torbici ne boste našli več nobene druge kot le to, ker je enostavno najboljša še danes.

Dala sem oglas, da prodam stanovanje

Življenje se mi je obrnilo na glavo, z partnerjem sem šla narazen in tako sem z hčerko kupila manjše stanovanje v katerem sva začeli srečno živeti v miru. Da prodam stanovanje takrat nisem niti pomislila, a življenje je pisalo drugo zgodbo. V moje življenje je prišel nekdo, ki me je cenil in ljubil, prišel je tako nepričakovano in hitro, da mi ni bilo nič jasno. Kmalu je prišla ideja, da prodam stanovanje in greva z hčerko živet k njemu.

Takrat pa me je stisnilo, kajti moje stanovanje zame je bilo nekaj, kjer sem bila lahko samo jaz in končno nekaj mojega, ki mi nihče ne more vzeti, tukaj sem bila srečna in sproščena, res pa je bilo, da dolgo ne bom mogla živeti na dveh krajih, kajti porabila bi preveč časa, kilometrov, kar pa bi me na dolgi rok utrujalo. Poigrava sem se z mislijo, da prodam stanovanje, po drugi strani pa sem si želela, da bi se prvo preselila in videla, kako je živeti pri njemu in če bi bilo vse v najlepšem redu po enem letu, bi stanovanje lažje prodala.

Ubijala me je misel, da prodam stanovanje, čas pa je letel kot še nikoli. Odločitev je padla, odločila sem se, da prodam stanovanje, denar pa dam na varčevanje in se ga ne dotikam, to je bil moj pogoj, kajti nikoli ne veš, kdaj potrebuješ denar. Tako sem kar hitro prodala stanovanje in šla z hčerko živet k njemu. Še danes živimo srečno, pa je minilo že 5 let in danes vem, da sem naredila pravo odločitev, kajti če takrat ne bi prodala stanovanje, bi se obnašala čisto drugače in ne vem, če bi veza uspela.

Tako pa sva zaživela skupaj, delala skupaj in imela skupni denar. Da prodam stanovanje, pa je takrat bila edina prava odločitev, bila je težka, vendar prava. Življenje ne čaka, če želiš živeti, moral tudi včasih tvegati.

Ponudbo stanovanj si lahko ogledate na www.obala-realestate.com.…

Sončna elektrarna znižuje stroške kmetij

Kmetijo sva z možem podedovala od mojih staršev. Takrat je bila sicer v precej slabem stanju, vendar sva jo uspešno obnovila in razširila. Dodala sva še novo ponudbo, dostavo izdelkov na dom v bližnje kraje in kupila sosednje polje. Kljub temu so se ob višanju prihodkov najini stroški povečevali. Največ naju je stala elektrika. Zato sva se odločila, da izkoristiva gospodarske objekte in na njihove strehe namestiva sončne celice.

Ker je sončna elektrarna precej draga zadeva, sva zaprosila za subvencioniranje in dobila delno povrnjene stroške. Podjetje, s katerim sva sodelovala, je bilo zelo odprto in nama je takoj pojasnilo, da sončna elektrarna dela na dolgi rok. Na začetku bo vlaganje visoko, a čez leta se nama bo to povrnilo. Z možem sva sklenila, da sprejmeva to tveganje.

Najina lastna sončna elektrarna je bila postavljena po vseh strehah objektov, se pravi na hiši, garaži, hlevu in skladišču. Imava kar precej stavb in posledično veliko streh. Podjetje je poskrbelo za vse in nama tudi pomagalo priti do subvencije. Skrbijo tudi za redno vzdrževanje. Ker sva visoka porabnika električne energije, nama je sončna elektrarna znižala stroške elektrike.

Prej se nama je dostikrat zgodilo, da je zmanjkalo elektrike, ker živiva na precej oddaljenem koncu. Zdaj naju to ne obremenjuje več, saj sončna elektrarna sama proizvaja elektriko. Imava tudi kar precej naprav, ki porabljajo elektriko. Začetna investicija je bila sicer malce večja in brez subvencije si je ne bi mogla privoščiti. Ampak verjameva, da se nama bo v nekaj letih to povrnilo.

Najini tekoči stroški niso niti približno tako visoki, kot so bili včasih. Izkoristila sva res veliko površino, zato najina sončna elektrarna proizvede veliko elektrike. Večji del porabiva sama, za normalno delovanje kmetije. V prihodnosti načrtujeva še dodatno modernizacijo kmetije, saj bi rada kupila električna vozila. Takrat bova še dodatno izkoristila energijo, ki jo proizvaja sončna elektrarna na najini kmetiji.

Mednarodni transport in služba mojega moža

Na začetku, ko je moj mož dobil to službo mednarodni transport, sem bila res vesela, bila sva brez denarja, mlada, imela sva čas, sedaj pa ko imava otroka, bi vse na svetu dala, da bi imel službo z fiksnim urnikom in bi bil doma vsak dan približno od isti uri. Tega na začetku nisem tako čutila, podpirala sem ga, da nama bo mednarodni transport omogočil lepše življenje, tako pa naju je ločil.

Kolikokrat me moj sin vpraša, kdaj bo prišel njegov oče, pa mu niti točno ne znam povedati. Ja, za mednarodni transport kot voznik, moraš imeti čas, ne pa da te nekdo čaka doma. To ne gre. Moj mož niti pomislil ni, da bi to službo pustil, ker je preveč dobro zaslužil, bolj kot ne sva mu bila midva z sinom tečna, ker tega nisva razumela. On pa nikakor ni razumel, da nisem za sina jaz dovolj, pa sem lahko z njim 24 ur, ker enostavno potrebuje očeta.

Vem, da je mednarodni transport njegovo življenje, njegov zaslužek, vendar pa bi se vseeno moral zavedati, da ga doma nekdo čaka. On ko je odšel na vožnjo, še poklical ni, tako sem ga navadila saj to, da sedaj vsak dan večkrat pokliče sina, mene ne rabi, sin pa ga potrebuje. Tako so leta tekla, mednarodni transport je še vedno krhal najin odnos tako dolgo, da je otrok zrasel, jaz pa sem odšla sovjo pot, ker nisem več prenesla, da ga cele dneve doma čakam.

Res, da je prinesel domov veliko denarja, a to mi ni na stara leta pomenilo čisto nič. Potrebovala sem bližino, objem, pogovor, kar pa nisem dobila. Sedaj naj bo še naprej njegova služba mednarodni transport, ker ga jaz in sin ne potrebujeva več vsak dan. Vsak se o svojem življenju odloča sam, kakor misli da je prav. 

Vsak si ne more privoščiti ure Rolex, ker veljajo za prestiž

Pridejo dnevi, ko me nekaj spomni, da začnem razmišljati, kako imajo nekateri ljudje veliko denarja in kako si lahko privoščijo drage stvari. Tokrat sem stala za gospodom v trgovini in ko je zlagal svoje izdelke na polico sem videla, da ima prelepo uro, ker ure Rolex ne vidiš ravno vsak dan, sem takoj vedela, da je to ta ura, ker je res delovala prestižno. Gospod je bil urejen od glave do pete, lepo je dišal, imel lepo frizuro, res se je videlo, da ima denar. 

No, tako potem lahko vidiš, kdo nosi ure Rolex, ta gospod jo je imel, a videlo se je že na daleč, da ima denar. To se enostavno na človeku vidi. Sama zelo rada vidim urejenega moškega, danes jih je vse manj in manj. Tudi ženske so danes manj urejene, kot pa so bile včasih. Prav v oči mi pade, če mimo mene gre urejene, lep moški, enostavno ga pogledam, ker mi je to lepo. 

Ne govorim, da mora biti prestižno oblečen, da brez ure Rolex ni urejen, lahko je oblečen čisto preprosti, a da se vidi ta eleganca, čistoča, notranja lepota, bi lahko rekli. Je pa res, da ljudje, ki nosijo ure Rolex imajo denar, kajti to so ure prestiža, bogatašev, takšne ure si privoščijo ljudje zaradi statusa in ko kupijo to uro, točno vedo zakaj so jo kupili. 

Sama sem prepričana, da za ure Rolex moraš imeti res viška denarja, ne moreš si takšne ure privoščiti, če živiš skromno, lahko prihraniš ta denar, vendar ne vem, če ga je vredno porabiti za ure Rolex, ravno to je to, kar govorim, da to so ure, ki jih enostavno nosijo bogataši, ker je cenovni razred res visok in si jih niti ne upaš gledati, ker si ne predstavljaš, da si boš kdaj kupil tako drago in prestižno uro. 

Nogice za pohištvo naredijo pri pohištvu piko na i

Ste kdaj pomislili na nogice za pohištvo, kot ste gledali prečudovito omaro? Seveda ne! Kdo pa gleda nogice za pohištvo si verjetno mislite. Toda ne ne. Nogice za pohištvo so včasih prav tako pomembne, kakor drugi elementi omare. Samo pomislite na starejše omare, tiste, ki jih lahko vidite v gradovih in muzejih. Te omare so imele zelo izrazite nogice in takrat so se dobro zavedali, da mora resnično kvalitetna omara ali drugi kosi pohištva izgledati vrhunsko od a do ž.

In potem je prišlo famozno obdobje socializma, kjer je vso pohištvo izgledalo zelo podobno. Nogice za pohištvo so v tem času postale skoraj nevidne. Njihova primarna naloga je bila, da vzdržujejo minimalno razdaljo med tlemi in omaro, kar omari omogoča lažje odpiranje vrat, kakor tudi lažje balansiranje. Običajno je bila glavna naloga teh nogic prav balansiranje, ki je poskrbelo, da so bile omare poravnane s tlemi.

In kje smo danes? Danes imajo nogice za pohištvo dvojno vlogo. V primeru cenejšega pohištva je njihova naloga to, da poskrbijo za distanco med omaro in tlemi ter hkrati poskrbijo, da premikanje pohištva ne uniči talne obloge.

Na drugi strani pa imamo tudi danes proizvajalce luksuznega pohištva, ki ponujajo pohištvene izdelke, ki imajo izrazito vidne nogice za pohištvo, ki so posebej stilizirane in prilagojene tako, da nogice postanejo del pohištva.

In zdaj vprašanje za vas kupce pohištva. Ali resnično mislite, da nogice za pohištvo naredijo tisto piko na i, ko govorimo o bolj opaznem pohištvu. Ali mislite, da so prav nogice za pohištvo tisti element pohištva, ki razločuje dražje in cenejše kose pohištva.

Osebno mislim da ja. Tudi če pogledam našo novo usnjeno sedežno garnituro lahko vidim, da so nogice te sedežne garniture zelo očitno vidne. In kljub temu, da je bistvo usnjene sedežne garniture prav usnje, udobje in vzglavniki, so vsaj v mojem primeru prav nogice tiste, ki jih vedno prve opazim.

Opornica za koleno mi je omogočila, da sem spet tekla

Če ti je položeno v zibelko, da boste tekač in tudi vi tako čutite, potem je najhujša stvar, ki se vam lahko zgodi poškodba. Jaz sem bila strastna tekačica, dokler me ni doletela poškodba kolena, ko sem ogla prenehati in me je kasneje opornica za koleno ponovno rešila, da sem lahko stopila na tekaške steze. Celo osnovno šolo sem bila prvakinja, v srednji šoli sem neprestano zastopala šolo v teku, nakar so me začela boleti kolena. Takrat so mi govorili, da mi opornica za koleno lahko pomaga in da naj probam, mene pa je do teka minilo.

Kajti ta ostra bolečina v kolenu, mi ni pustila, da bi tekla več kot en kilometer. Takrat so se meni porušile sanje in morala sem opustiti tek. Lahko rečem, da sem se od takrat naprej zgubljala v življenju in nisem vedela kaj naj počnem. Zaposlila sem se, postala mama in še vedno je nekaj tlelo v meni in to je bil tek. En dan sem si zaželela teka in takrat sem upala, da mi bo opornica za koleno pomagala in da ne bom čutila bolečine. Moram priznati, da sem bolečino še kako čutila drugi dan v mišicah, kajti moje telo ni bilo več v formi, tisti dan pa me koleno pri samem teku ni bolelo in opornica za koleno je pomagala. 

Tako še danes tečem in kako hvaležna sem, da sem še enkrat probala, kajti nekaj mi je manjkalo v življenju in to je bil tek, vedela sem da teka ne more pri meni nič nadomestiti in da je tek del mene z njim se počutim popolno. Od takrat naprej je opornica za koleno na mojem kolenu vedno, kajti zavedam se, če je ne bi nosila, da bi se bolečina vrnila, tako da ne želim več doživeti te bolečine.

 …