Prijateljica je prvič sedla na konja pri svojih 27 letih. Na začetku jo je bilo zelo strah, saj je bil konj velik, močan in nepredvidljiv. Tako ji je tudi inštruktor povedal, da konj začuti, kako se človek počuti, zato se je morala najprej umiriti, da je lahko tudi konj postal mirnejši.
Tako je ugotovila in razumela, da jahanje konjev ni samo fizična aktivnost, ampak tudi odnos. Po nekaj mesecih rednega jahanja je spoznala, da je to lahko vrsta terapije in ne le hobi. Pa vendar je jahanje konjev tudi športna in rekreativna dejavnost, pri kateri lahko jahač vodi konja z uporabo telesne drže, nog in vajeti. Poznamo različne oblike jahanja: rekreativno, dresurno, preskakovanje ovir ali terensko jahanje. S tem se lahko ukvarjamo kot s športom, kot s hobijem ali zgolj kot s terapevtsko dejavnostjo. Že samo zato, ker jahanje pogosto poteka na prostem, omogoča umik od vsakodnevnega stresa ter povezuje človeka z živaljo in okoljem. Tako je jahanje konjev odličen način stika z naravo. Poleg tega krepi mišice jedra, izboljšuje ravnotežje in koordinacijo ter spodbuja pravilno držo. Za marsikoga je to tudi mentalna sprostitev, saj jahanje konjev zahteva prisotnost v trenutku, kar zmanjšuje stres ter izboljšuje samozavest in občutek nadzora. Seveda je tudi skrb za konja del izkušnje, ki pogosto uči spoštovanja in potrpežljivosti.
Za jahanje konjev je najprej treba spoznati konja in opremo ter se naučiti pravilnega sedenja. Nato sledijo osnovni koraki in postopno napredovanje glede na sposobnosti. Tako je prijateljica sprva vadila le v koraku, nato je prešla v kas in šele kasneje tudi v galop. Vseeno pa so pri jahanje konjev obvezni zaščitna čelada in primerna obutev, pri kateri morajo biti čevlji s peto. Pomembna je tudi prisotnost izkušenega inštruktorja ter mirno in spoštljivo ravnanje s konjem.