Človek včasih ne zna ceniti življenja in kar misli, da bo vedno vse šlo in da bo vedno zdrav, pa ne skrbi preveč za svoje zdravje, ko pa te preseneti novica kot je rak, se ti življenje obrne na glavo, takrat ne veš, kaj bi naredil, kam bi se obrnil, pravzaprav ti ni čisto nič jasno. Sama sem bila deležna te žalostne novice, ko sem šla na pregled glede bule.
Resnično sem bila pozitivna in ni me bilo strah, enostavno sem želela čimprej opraviti pregled in nadaljevati svoje dnevne obveznosti. No, pa na žalost ni bilo tako, že pri samem pregledu, mi je zdravnik rekel, da to ne bo dobro in da je to rak in da se bom morala zdraviti.
Sedela sem naprej na stolu in nič mi ni bilo jasno, po glavi mi je odmevala beseda rak, pravzaprav nisem bila niti žalostna, kar obsedela sem, kasneje vzela papirje in zapustila bolnišnico. Hodila sem kot da bi me nekdo nosil enostavno sploh nisem vedela, kaj počnem in kaj naj mislim, moje misli so begale sem ter rja, vedela sem da bom morala poklicati družino in da bom morala povedati to novico, a nikakor nisem mogla prijeti telefona v roke. Zunaj sem se usedla in po kakšnih pol ure začela jokati, ko sem se zavedala, kaj je rak in kaj mi je zdravnik rekel. Solze so same tekle in nisem jih mogla ustaviti. Ko sem prišla malo k sebi, sem se odpeljala opravkom naproti in kasneje domov. Kako težko je bilo povedati to novico mojim, potem je šlo vse hitro, kajti rak je potrebno pozdraviti.
Zdravljenje se je končalo in jaz sem ozdravela, spet sem zdrava in moje življenje je danes polno smeha, ne sekiram se za malenkosti, dnevi so lepi, znam ceniti male stvari, kajti rak ti enostavno resitira možgane, zavedati se bi morali čisto vsi, da je življenje potrebno ceniti.