Ste se že kdaj sprehajali po gozdu, pa ste dobesedno zavohali gozdne jagode? Jaz sem, ker imajo tako specifičen vonj in tako močno dišijo, da jih enostavno vohaš. Vsako pomlad rada nabiram gozdne jagode, prvo gledam kje cvetijo in kasneje jih naberem.
Da pa naredim vse skupaj še bolj zabavno z seboj po navadi vzamem svoje otroke. Pa ne zato, da mi bodo pridno nabirali jagode, ker to seveda ni mogoče, ko jih zagledajo jih tako na veliko jedo, da jih ne moreš ustaviti. Prav simpatični so, ko si sami nabirajo jagode in jih jedo, tako tiste, ki naberem jaz lahko spravim za druge priložnosti in iz njih naredim sladice. Če pa bi jih šla sama nabirat, potem mi jih bi otroci pojedli.
Tudi v trgovini prodajajo gozdne jagode, vendar me nikoli ne zamikajo, kajti to je tako velika razlika o vonju in okusu, da zame sploh niso gozdne jagode, ker niso niti približno tako slastne. Sama rada naredim jagodno pito in povem vam, da če so vsi doma, se nima niti časa shladiti, že vsi navalijo nanjo. Ta pita je čisto enostavno, dam pitino testo, skuto in jagode. Toje vsa umetnost, na koncu pa iz pečice pride okusno slastna pita. Ta recept mi je povedala moja babica in skrbno ga hranim, da ne bi pozabila nanj. Vedno, ko dozorijo gozdne jagode, se spomnim nanjo in pito delam z veseljem.
Pri nas smo navajeni, da zelenjave in sadja ne kupujemo v trgovini, če res ni nujno, vse skušamo pridelati doma ali pa nabiramo tam kjer nam narava ponuja. Tako so sprehodi, ko so gozdne jagode še pogostejši in vedno jih naberem, da napolnim en predalček v skrinji, kasneje pa jih porabim za šejke in sladice. Želim si, da gozdne jagode trajajo še in še, da bi jih lahko jedli skozi celo leto.