Vse preveč ljudi trpi v službah, kjer se ne morejo kreativno izraziti. Seveda večina tega niti ne ve, ne zaveda se svojega trpljenja. Ne zavedajo se, zakaj dobivajo čir na želodcu, raka, avtoimunske bolezni in zakaj se počutijo depresivni. Tako močno jim je bilo skozi vzgojo vsajeno dejstvo, dejstvo, ki ga imamo Slovenci za največjo vrlino: nekaj si vreden samo, če si priden, marljiv, delaven. In ta pridnost in ta marljivost je ponavadi vzrok za vse bolezni srca in ožilja. Naši predniki so živeli z Zemljo, verjetno smo ena redkih držav v Evropi, ki lahko rečemo, da so naše none in babice živele v samooskrbi. Vsekakor to lahko rečem jaz. Moja nona je bila iz Krasa in po drugi svetovni vojni so živeli izključno od tega, kar so si pridelali. Zato lahko razumem, zakaj je bila pridnost in marljivost velika vrednota. Ker drugače nisi preživel zime. Res pa je, da so bili naučeni garanja, ki ga ne bi bilo treba.
Amnezija traja že tisočletja. In ustvarjeni smo za kreativno delo in za kreativno življenje. Pozabili smo svojo vez z naravnim življenjem. Tudi naše none je niso imele več. Amnezija traja že tisočletja. Obstaja ogromno divje hrane, ki je užitna in celo zdravilna, obstaja veliko načinov življenja v katerih nam ne bi bilo treba trpeti. Lahko bi bili kreativni. Vendar potem ne bi bili dobri služabniki. In ta mentaliteta o pridnosti zasužnjuje večino ljudi še dandanes. V knjigi Aleksandrinke, avtor opisuje življenje žensk, ki so zapustile svojo Slovensko družino in svoje male otroke in so odšle v Egipt, v Aleksandrijo, kot dojilje. Slovenke so bile zelo cenjene, saj so bile pridne in poslušne. Krasne molzne kravice. Seveda jim potem prislužen denar ni prinesel sreče. Lastni otroci jih niso več poznali, tiste, ki so jih dojile, pa so po nekaj letih morale zapustiti. Zato verjamem, da smo ustvarjeni za kreativno delo, za delo, ki prihaja iz naše izvirne in unikatne narave in nam prinese vse: ljubezen, srečo, obilje in izpolnitev lastnega smisla